Pridobivanje nafte ali plina je zapleten, dolgotrajen in stroškovno intenziven podvig, a načeloma gre vsaka vrtina skozi tri faze: vrtanje vrtalne cevi,obloga ohišjain proizvodnja cevi.
Vrtajte luknje z vrtalno cevjo
Vrtalna cev je trpežna jeklena cev, ki prenaša silo na sveder. V mnogih primerih vrtalna cev obrne sveder, ki se zareže v skalo, dokler ne doseže sedimenta. Zadnji kos vrtalne cevi pred svedrom je običajno nemagnetna vrtalna obroba, zlasti pri horizontalnem vrtanju. Vrtanje vodnjaka z vrtalno cevjo je prva faza vsake vrtine. Istočasno vrtalno blato hladi sveder in vrže ostanke ali odrezane kamnine nazaj na površje.
Puše in puše
Zunanja cev se imenuje ohišje. Ohišje obdaja vrtino in tako ščiti plasti tal, zlasti podtalnico, pred onesnaženjem z vrtalnim blatom in/ali tekočinami za lomljenje. Prav tako stabilizira vrtino, zato mora biti ohišje sposobno prenesti posebno visoke obremenitve. Vrtanje in ohišje se izmenjujeta - vrtalno kolono se vzame v določenih intervalih, vrtina pa se obloži s ohišjem in cementira. Nato nadaljujte z vrtanjem.
Cevi prenašajo nafto in zemeljski plin iz globine vrtine na površje – tretja stopnja vrtine. Nafta in plin se občasno dvigneta na površje sama; pogosto so za premikanje tekočine na površje potrebne črpalke.
Cev za olje je naravno manjšega premera kot ohišje, razen premera 4 1/2- palca. Zunanji premer 114,3 mm (4 1/2 palca) se šteje za prag in je lahko ohišje ali cev. Manjši se imenujejo cevi, večji pa ohišje.
Od površine do dna vrtine se ohišje še naprej krči – in obstaja veliko vrst ohišja glede na namen in premer. "Začetna točka" je tam, kjer vrtina postopoma prehaja iz navpičnega v vodoravnega. Zahvaljujoč horizontalnemu vrtanju je mogoče nahajališča mineralov izkopavati bolj ciljno. Nazadnje se vrtalni niz odstrani, proizvodno ohišje pa se vstavi v vrtino in zacementira na mestu. Vrtina se nato prelomi in cevi se namestijo v proizvodno ohišje.
